Novice

Kako sem preživel požar in spoznal, da se odvajam človeške bližine

7.4.2020 / 06:10 Komentiraj
Včeraj je bil neverjeten in nevaren dan. Dan, ko nisem mogel — pa tudi smel ne — ostati doma. Hudič je skoraj imel mlade.

Včeraj je bil neverjeten in nevaren dan. Pa tudi razburljiv. Hudič je skoraj imel mlade.

Bujenje (Frank Zappa: Little Umbrellas; Hot Rats, 1969) sem imel naštimano ob 7:15. Toda že okrog 6:40 me je prebudil čuden zvok. Kot da se nekaj lomi. Še kar na glas, očitno, sicer se ne bi niti zbudil. Neko suho pokljanje. (Karkoli že pokljanje sploh je.) Prihajalo je iz sosednjega stanovanja, kjer skoraj nikoli ni slišati nikogar in ničesar. Še najmanj pa čudnega, suhega, nedoločljivega pokljanja.

No, prav, sem si mislil malo nejevoljen. Pol ure spanja gor ali dol.

Toda še preden sem si nataknil copate, je že zabrnel domofon. Halo? Ob tričetrt na sedem? Pa takoj še enkrat. Halo, za vraga! Kaj je zdaj to?

V predsobi sem zaslišal, da zvonijo domofoni tudi pri drugih sosedih, in glasove na stopnišču. Skozi okno pa sem zagledal

»Zvilo me je. Bom ostal na cesti brez vsega? V bundi in pižami?« — [Fotografija: Marko Crnkovič]
NAROČI SE PRIJAVI SE

Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino. NAROČI SE